Finance smo ZA
Zakaj bi koga motilo, da se ljubezen sklene pred matičarjem in zamenja registracijo, ki je poniževalna in ne zagotavlja vseh formalnopravnih in socialnih standardov?
Pri enaindvajsetih sem se odločil, potem ko sem se še v srednji šoli resno lotil samospraševanja in analiziranja svoje spolne usmerjenosti, da bom suvereno živel kot gej. Odločil sem se tudi, da ne bom imel otrok, ker jih z moškim pač ne morem imeti. Tu sem, pravijo geji, konservativen, ker pač želim, da je otrok plod ljubezni. In na nedeljskem referendumu gre za - ljubezen. Ta ne pozna meja, zato je danes, v 21. stoletju, res vseeno, ali se poročita dve ženski, dva moška, ženska in moški. Če se imajo geji in lezbijke radi, naj se poročijo. Le zakaj bi koga motilo, da se takšna ljubezen sklene pred matičarjem in zamenja zveriženo obliko nekakšne registracije, ki je prej poniževalna in nikakor ne zagotavlja vseh formalnopravnih in socialnih standardov.
Sam ne verjamem v institucijo zakona, nikoli nisem. A veliko jih verjame, in če bo ljubezen zaradi zakona dveh žensk ali moških še močnejša, je razlogov, da v nedeljo obkrožimo ZA, samo še več. In ta referendum je zelo povezan z ljubeznijo, ki ne bi smela ločevati po spolu, rasi, verskih prepričanjih. V nedeljo se ne bomo izrekali o otrocih, ne o starih starših, ne o teoriji spola, temveč o ljubezni. Nimam nobenih težav s sprejemanjem argumentov tistih, ki nasprotujejo poroki dveh istospolnih oseb, a ko nekateri nasprotniki homoseksualce žalijo, jih opredeljujejo kot hormonsko motene ter tako ali drugače poškodovane ljudi, se meja razumevanja stališč PROTI temeljito zamajejo.
Seveda, povsem jasno je, da nasprotniki ne želijo sprememb, ne želijo zares sodobnega okolja, vse to pa predvsem zato, ker so zavedeni, ker so nevedni in jih je strah - najbolj samih sebe. In v resnici ne vedo, kaj ljubezen zares pomeni, še manj pa, kaj je nedeljsko referendumsko vprašanje.
Če bi se oporečniki vsaj malo pozanimali, kdo zares so homoseksualne osebe v resničnih življenjih, bi jih, verjamem, nekaj spremenilo mnenje. Kajti veliko gejev in lezbijk posvojitve otrok sploh ne zanimajo, tudi zato ne, ker bi morali skozi še bolj selektivne procese, kot jih prestajajo heteroseksualni pari, ki želijo posvojiti otroka. Še manj je res, da bi dve lezbijki ali dva geja vzgojila še enega geja ali lezbijko. Vse pomembne raziskave iz tujine ovržejo takšna posploševanja. Ob tem pa je najbolj pomenljivo, da večina gejev in lezbijk odraste v heteroseksualnih družinah. In če nasprotniki mahajo z »argumentom«, da jim gre za otroke, so nedosledni in nepravični, kajti v tem primeru gre za vse otroke, tudi geje in lezbijke. Zelo narobe je, da nasprotniki zakona za svoj cilj celo zlorabljajo otroke.
Moj partner je živel življenje moža v zakonu z ženo - in se opekel. A mu na kraj pameti ne pade, da bi komurkoli v tej državi omejeval pravico do ljubezni v zakonu. Njegovi otroci danes, pa čeprav uradno še ne vedo, da je njihov oče gej in da ima partnerja, verjamejo, da je ZA pravi odgovor na nedeljskem referendumu, ker se zavedajo, da moramo naprej, ne nazaj.
In še nekaj pozabljajo nasprotniki predlaganega zakona: geji in lezbijke se želijo poročiti tudi/ali predvsem, zato da si uredijo formalnopravni in socialni status. Njihova močna želja po zakonski zvezi ovrže tudi prepričanja, da so lezbijke, zlasti pa geji, zelo promiskuitetni. S težnjo po zakonski zvezi je očitno, da želijo več zvestobe, več (finančne) odgovornosti, zase in tudi za otroke, če se bodo podali na trnovo pot posvajanja.
Če ste ZA, pojdite v nedeljo oddat svoj glas, ker prav vsak šteje.
Finance 247/2015,avtor ALEŠ ČAKŠ
