Še en ponedeljek

Zjutraj sem bil čisto bogi. Imel sem zamašen nos in rahlo me je bolelo grlo. Ugasnil sem budilko in zaspal nazaj. Ob osmih sem se zbudil in nekako vstal. Po tuširanju in zajtrku sem bil malce boljši in sem šel v pisarno. To je tudi zgodba zase. Zdaj delam bolj dolgočasne rutinske stvari. Danes šefi niso bili veliko časa v pisarni. Če malce pretiravam, sem še največ časa sem porabil z brisanjem humorističnih mejlov. Nisem jih niti gledal. Na dvajset brezveznih ali neokusnih je en zanimiv. Vendar okusi so različni in, da dobim tistega enega, jih dvajset vržem stran. Sodelavka je prišla iz seminarja in nam je poročala o veselem dogajanju predvsem izven seminarja. Žal prekratko. Se moramo dobiti na pijači. Po službi sem si ogledal ponudbo diskov v bližnji trgovini. Zdaj bom pogledal opise, ker ne želim kupiti zastarelega modela. Ko sem prišel domov, sem ugotovil, da torrent v osmih ni naredil nič. Sem malo spremenil nastavitve in ga pognal še enkrat. Zdaj dela.
En dan si želim ogledati razstavo v Mestni galeriji. Danes je zaprto. Včeraj sem bil tam prepozno, ker imajo v nedeljo odprto samo do enih.

Petek, gremo v lajf

...

Za danes bo dovolj

Ura je že pol enih.

To je moj prvi blog

In dela! Seveda, geek kot sem, sem takoj malce popravil dizajn
(predloge) in omogočil objavljanje preko elektronske pošte. Ta možnost
mi je zelo všeč. Na določen naslov pošljem sporočilo in voila, v
blogu je nova objava :-))) (tudi ta je objavljena na ta način)

Danes sem se ugriznil v jezik

Dobesedno. To se mi ni zgodilo že dolgo časa. Med kosilom sem govoril s polnimi usti in pri tem doživel hudo nesrečo. Še zdaj me tako boli, da sem le z veliko muko pojedel večerjo.

Še en dan je za mano...

Tri pikice na koncu stavka so moje najljubše ločilo. Da ostane nedorečeno v zraku...