Prazne marnje

Tale blogi je bolj zapuščen, saj kot je nekdo rekel:"Slovenci ne pišejo." To me je vzpodbudilo, da zdaj izlijem svoje prazne marnje vesoljnemu občestvu. Le kdo bo to bral? Zadnja stvar, ki si jo želim, je reklamiranje te strani. Torej pišem predvsem zase. Kaj si lahko povem, česar še ne vem, ali pa mogoče o tem še nisem premišljeval. Nič. Torej potrebujem bralca. Hm, to ni videti dobro. Ubadam se z vprašanji, ki bralca ne zanimajo. Ustvarjanje se mi zdi boljše od buljenja v zaslon televizorja. Torej sedim tukaj in moja glava je prazna. Misli so nekje drugje. Iz dvorišča se slišijo smeh in otroški kriki. Od nekod prihaja vonj po jabolčni čežani. Večeri se. Danes ne bom počel ničesar, ker okrevam po zvinu gležnja. Stanovanje je po štirinajstih dneh že zanemarjeno. Jutri pride prijatelj na ogled dirke in premišljujem, ali naj posesam. V petek sem bil več na nogah in me je ponoči gleženj bolel bolj kot prejšnje dni. Zato danes mirujem. Hkrati je to dober izgovor, da se izognem neprijetnim opravilom. Pisanje teh par vrstic, me je utrudilo. V želodcu pa mi je začelo kruliti. Grem večerjat.